Alenka je naša članica že vrsto let. Redno se udeležuje srečanj, druženj, sestankov in izletov, je pa tudi članica društvenega izvršnega odbora. Po naravi je borka, sicer pa ženska, ki je pripravljena pomagati vsem in vsakomur.

Alenka, pozdravljeni! V uvodnih vrsticah sem na kratko napisala, kar pač vem o vas. Bi se morda na kratko predstavili, povedali kaj o sebi? Od kod prihajate, kdo ste, kako vidite sami sebe?

Sem Alenka, rojena sem na Jesenicah. Zdaj živim v Lipcah, kjer imamo hišo. Rada vozim avto, rada smučam in plavam. Vsekakor imam zelo rada šport in premorem veliko volje, da se ukvarjam z njim. Z veseljem pa tudi delam na računalniku, zelo rada urejam fotografije in druge dokumente.

Mene, pa seveda tudi naše bralce, zanima, kako ste odraščali? Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Ob rojstvu sem imela zlatenico . Mama je pozneje ugotovila, da ne slišim, ko me je klicala in nisem nič odgovorila. Poskusila je še z balonom, vendar se tudi na pok tega nisem odzvala. Takoj me je peljala v Ljubljano. Ko sem izgubila sluh, sem bila stara 2 leti; to je potrdil tudi zdravnik in postavil diagnozo diplegia spastica, povedal je še, da hodim na široko, vendar zlepa nisem padla.

Vaše zdravstvene težave mi kot vaši prijatelji doživljamo kot vašo izredno sposobnost, da se znate spopadati z njimi. Kako vam to uspeva?

Mama je bila zelo obupana. Obiskali smo prim. dr. Koršiča v Stari Gorici, ki je opravljal operacije. Po njegovem nasvetu se je mama odločila za eno. Čeprav ji je zdravnik zagotovili, da bom hodila, ko me bodo odpustili iz bolnišnice, sem jo po treh mesecih zapustila na invalidskem vozičku. Mama mi je postavila smuči tako, da sem jih opazovala. Želela me je vzpodbuditi, da bi hodila, ker je vedela, da sem rada smučala. Res me je vzpodbudila, da mi je uspelo. Začela sem se gibati. Dve leti in več je trajala vsakodnevna terapija, izmenično suha in podvodna telovadba. Počasi sem se postavila na noge. Vendar me kljub temu niso mogli sprejeti v predšolski oddelek zavoda za rehabilitacijo sluha in govora. Ko sem bila stara 7 let, sem že hodila in še vedno sem velikokrat šla v Sočo na terapije.

Kaj pa vaše šolanje? Ste obiskovali zavod za gluhe in naglušne? Kako je takrat potekal pouk? Kje ste živeli med šolanjem? Ste se vsak dan vozili iz domačega kraja v prestolnico?

Februarja 1971, ko se je začelo drugo šolsko polletje, sva se s staro mamo preselili v Ljubljano v podnajemniško sobico. Babica me je z vozičkom pripeljala, počakala pred razredom in spet odpeljala. Tudi ona je imela težave s hrbtenico, ker me je dvigovala, bila sem v longetah. Zato je mama začela iskati službo v Ljubljani in jo tudi dobila. Od leta 1971 do 1981 sem ostala v Ljubljani in z babico in mamo sva živeli v bloku. Danes sva obe z mamo upokojeni. Z mamo sva večkrat premišljevali, da bi se preselili v Lipce k očetu, saj je mama bila veliko na poti med Ljubljano in Lipcami. 25.5.2008 sem si zlomila kolk in takrat sva se po daljšem pogovoru v bolnici dokončno odločili, da se seliva k očetu. Po operaciji sem veliko počivala pred hišo in se tako pred 5 leti za vedno preselila v Lipce, kjer še danes živim.

Za kateri poklic ste se izšolali, in ali ste morda bili kje zaposleni?

Ko sem končala 1. letnik poklicne šole leta 1982, sem delala v knjigoveznici v učnih delavnicah. Poleti sem opravljala prakso po 8 ur in čez nekaj časa so me za stalno sprejeli v službo. Od 1. 9. 1982 sem normalno delala 8 ur samo 1 leto , ko sem prišla domov, sem bila zelo utrujena. Sama sem ugotovila, da je nekaj narobe z mano. Takoj sem šla k zdravniku, ki me je poslal na zdravniško komisijo. Zdravnik mi je potrdil težave s hrbtenico in nogami. Zaradi tega sem začela delati s polovičnim delovnim časom. V učnih delavnicah sem delala 13 let, potem so propadle in nastala je nova tiskarna Dan. Tam sem delala še 2 leti v Tiskarna DAN . Po nasvetu šefice Milice Razlag sem zaradi zdravstvenih težav invalidsko komisijo zaprosila za upokojitev. Pri tem mi je pomagala tudi moja zdravnica dr. Laknerjeva. Postopek je bil dolgotrajen, vendar mi je na koncu s pomočjo nekaterih zdravstvenih delavcev vendar uspelo, da sem se upokojila 1.5.1997.

Kot gluhi osebi bi verjetno tudi vam pomagal kak tehničen pripomoček. Ste si morda kakšnega kupili sami? In kaj mislite na to, da je dostopnost, predvsem finančna, tako težko dosegljiva, saj so pripomočki cenovno precej neugodni?

Moja mama je veliko let vozila avto iz Ljubljane v Lipce in nazaj v Ljubljano. Jaz sem jo opazovala med vožnjo in že takrat sem si želela, da bi tudi jaz znala voziti avto. Odločila sem se, da bom naredila izpit za avto. Bila sem vztrajna in z veliko volje mi je tudi to uspelo. V avtošoli sem sicer opravila 105 ur vožnje, dvakrat sem padla na izpitu, a sem vseeno vztrajala. Še enkrat sem šla opravljat izpit, tako teste in vožnjo ter uspela. Zelo vesela sem bila, da sem 3. 12. 1990 naredila šoferski izpit in dobila sem vozniško dovoljenje. Zdaj že 22 let vozim avtomatski peugeot. Zelo zadovoljna sem, da lahko samostojno pridem v društvo, grem po raznih opravkih ali na potep.

Ste tudi članica našega društva, redno se udeležujete vseh dogajanj. Koliko časa ste že članica in kako se počutite med nami oziroma pod streho našega AURISA? Ste zadovoljni z delovanjem in storitvami v društvu? Bi morda kaj spremenili?

Ko sem spoznala sosedo Darjo Vahčič z Blejske Dobrave, sem jo prosila, naj mi pove, kje je društvo. Šli sva v Kranj, da mi pokaže. Društvo je bilo v majhnem prostoru in takrat sem spoznala sekretarko Zlato Crljenko. Bilo mi je všeč, tako da sem se takrat tudi včlanila v društvo. Zelo sem hvaležna Darji, saj zelo rada hodim v društvo, kjer je vedno dobra družba. Zdaj deluje v novi hiši, ki je v bližini starih prostorov. Tukaj je za nas člane res prijetno. Članica društva sem že 31 let.

Na letni skupščini leta 2009 ste bili izbrani v izvršni odbor društva. Kaj vam pomeni soudeležba v tem odboru? Ste bili članica tega že prej?

Nikoli prej še nisem sodelovala v organih društva in moram povedati, da sem se zelo razveselila, ko sem bila izvoljena v izvršni odbor. Z zanimanjem spremljam sestanke in slišim, kaj vse dela društvo, kakšni so načrti dela. Podpiram delo društva in mislim, da dobro delamo. Zdaj zaključujem štiriletni mandat in upam, da bom še izvoljena, ker me to delo zelo veseli, zato ga z veseljem odgovorno opravljam. Veste, večkrat sem opazovala svojega očeta, ki je bil tudi dejaven v službi in v nekem društvu, kako urejen je hodil na sestanke. Takrat sem si zaželela, da bi tudi jaz imela kakšno odgovorno funkcijo.

Kaj pa vaš prosti čas, kaj najraje počnete? S čim se ukvarjate? Kako skrbite za odlično telesno pripravljenost, glede na vaše zdravstvene težave to niti ni tako enostavno, pa vendar, veliko hodite v hribe, plavate, menda tudi smučate. Od kod vam vsa ta energija, volja?

Zelo rada hodim ven in fotografiram in tudi oblikujem fotografije. Ob tem se mi porajajo različne ideje. Vsako leto grem v zdravilišče Dolenjske Toplice. Tja hodim že od leta 1989, ker sem bila tam vedno zadovoljna s terapijo in sem spoznala veliko slišeče družbe. Še zdaj grem rada tja. V zdravilišče hodim dvakrat na leto. Zelo mi koristi za hrbtenico in noge. Drugače z mamo hodiva na sprehode, odvisno od vremena, in tako pridobivava kondicijo za smučanje. Vsako zimo greva tudi smučat v Italijo. Lani sva šli na morje v Grčijo. Drugače pa tudi šivam gobeline. Kar veliko stvari rada delam rešujem križanko, mi skoraj ne ostaja nič prostega časa.

Marsikomu med nami ste vzor borbene in močne ženske. Veliko se lahko naučimo od vas, marsikomu ste vzor. Kaj je vaše življenjsko vodilo? Od kod črpate vso to energijo, in kdo vam je skozi ves čas motivator, kdo vam stoji ob strani in vam pomaga skozi vse nevihte?

Sem res borka in na življenje večno gledam pozitivno. Tako sem imela v življenju veliko priložnosti, da sem spoznala slišeče ljudi in med nami so se stkala prijateljstva. Nekatere izmed njih so mi danes zelo dobre prijateljice. Zelo pogumna sem, naprej me ženeta optimizem in pozitivno gledanje na življenje. Ob strani pa mi stojijo moja zlata mama, prijateljica, ki je medicinska sestra, in vse dobre prijateljice iz Ljubljane.

Imate za naše člane kakšno sporočilo, morda kakšno vzpodbudno misel?

Vsem članom želim veliko zdravja. Bodimo pozitivni in prijazni. V zadnjem času je vse več mladih dejavnih v društvu – in prav je tako. Na mladih stoji svet.

Prišli sva do konca. Draga Alenka, v sedanjosti in seveda tudi v prihodnosti vam želim vse dobro. Še naprej ostanite tako pozitivna oseba.

Z Alenko sem se pogovarjala

Petra Čanak.

Deli naprej