Tokrat smo se pogovarjali z našim dolgoletnim članom g. Janezom Šterom. Vse razstave, ki jih organiziramo v društvu AURIS potekajo pod nadzorom galerijskega kustosa g. Štera, ki je za svoje delo prejel plaketo Občine Tržič.

Pozdravljeni! Je to vaš prvi intervju s strani nas gluhih, ali ste že kdaj prej podali kakšnega, ki so ga pripravili gluhi?                                                      

Pozdravljeni! Hvala, da ste me povabili k pogovoru. V tej obliki je res moj prvi pogovor z gluhimi. Ko sem leta 2006 prišel k Aurisu, smo v Tržiču posneli TV-oddajo, v kateri sem prvič spregovoril v tem, kako kot močno naglušen živim in delam. Takrat sem se prvič videl, s kakšno težavo živim.

Najprej se malo opišite našim bralcem, kdo ste? Od kod prihajate?   

Zdaj sem upokojenec, prej sem delal trideset in več let kot kustos v Tržiškem muzeju. Po nazivu sem diplomirani filozof, profesor umetnostne zgodovine in sociologije. Rojen sem  17. avgusta 1950 v Britofu pri Kranju. Najprej sem hodil v Osnovno šolo v Predosljah pri Kranju, nato na gimnazijo v Kranju, pozneje pa sem študiral na FF v Kranju. Novembra 1975 sem diplomiral. Decembra istega leta sem nastopil službo kustosa pripravnika in leta 1977 opravil strokovni izpit za galerijskega kustosa.

Kako ste odraščali? Ste edinec, imate morda kakšnega brata ali sestro? Hranite morda kakšen posebno lep spomin na svoje otroštvo, čas odraščanja?

Odraščal sem v družinski hiši v Britofu pri Kranju, tik ob Jezerski cesti. Oče je bil trgovski pomočnik, mati pa gospodinja. V družini je bilo sedem otrok. Rojen sem kot peti otrok in prvi fant. Za menoj sta se rodila še brat in sestra. Potrebnega je bilo kar nekaj odrekanja, da smo preživeli in se šolali. Morje sem prvič videl pri enajstih letih, sicer pa smo hodili v okoliške hribe in tudi na Triglav. Nabirali smo borovnice in obdelovali vrt. Z okoliškimi otroki smo se igrali preproste igre na dvorišču. Jaz zaradi svoje naglušnosti nisem smel na cesto, zato je bil bližnji gozd moj drugi dom. Izdeloval sem loke, puščice, sulice, kot je opisoval Karl May. Knjigo je imel moj stric čevljar, celo pa sem prebral že v drugem razredu osnovne šole.

Otroške vragolije? Verjetno ste tudi vi, tako kot vsi mi, v otroštvu kakšno zagodli, kaj ste kot otrok najraje počeli? 

Od otroških vragolij so si doma zapomnili posebno tisto, ko sem zaradi naglušnosti v vrtu pohodil piščančke in sem bil kaznovan tako, da nisem smel na njihov pogreb. Drugače pa je imel ata priročno mizarsko delavnico, v kateri sem v njegovo veliko nejevoljo tesal in rezljal puške iz najboljšega lesa. Z njimi smo se lovili kot partizani in Nemci po okoliških dvoriščih. Igrali smo tudi nogomet, pri katerem zaradi sluha zame ni bilo mesta v napadu, lahko pa sem bil le bek ali v najboljšem primeru golman. Ker sem nekaj časa nosil tudi očala, so bila ta  večkrat razbita. Zasilni slušni aparat (v velikosti manjšega tranzistorja z vrvicami) pa tud ni spadal na nogometno igrišče.

Sčasoma sem se zatopil v knjige. Prebral sem vse v šolski knjižnici in osvojil vse bralne značke od A do Ž, tudi v gimnaziji.

Čas šolanja? Kakšni so vaši spomini na šolske dni? Kdaj ste prvič prestopili šolski prag?

Čas šolanja je bil zame hud stres. Že je kazalo, da bo treba v šolo s prilagojenim programom v Kamnik. Z vestnim spremljanjem (branje z ustnic) in sedenjem v prvi klopi sem le nekako sledil dogajanju. Bilo je tudi več nesporazumov, ki so zdaj anekdote. V osnovi šoli sem ujel eno samo dvojko, in sicer pri zemljepisu.

Hujši stres je sledil v gimnaziji, ko so prišli novi profesorji, novi obrazi, nove navade govorjenja. Kar so narekovali, je bila zame izgubljena tekma. Zato je bil uspeh v prvih dveh letnikih gimnazije bolj kilav. Poizkusil sem tud s starim izposojenim slušnim aparatom, pa nič! Profesorjev glas je bil podoben telefoniranju iz javne govorilnice na relaciji Kranj–Maribor, obenem pa sem slišal vsak svinčnik,  ki je sošolcu padel na tla. Obupal sem in nadaljeval z branjem z ustnic. Še dobro, da sem si lahko snov zapomnil, če sem jo le enkrat ujel ali prebral. Fakulteta je izkušnjo še podeseterila. Ogromne predavalnice, v katerih si sedel tja, kjer je bil še prostor. Ugodnost prve klopi je odpadla, profesorji so se gibali po prostoru, zastavljali vprašanja, obrnjeni stran. Tako sem pri slavnem učenem predavatelju dvakrat padel na izpitu, preden sva se uspela dogovoriti, kako je z mano, in čudno – še tedaj mi ni prišlo na misel, da sem močno hendikepiran. Saj samo slabše slišim. Za čuda se mi je v tretjem in četrtem letniku odprlo, pri diplomskem izpitu pa sploh. Ni šlo več za interpretacijo gradiva, pač pa za lastnem pogled na snov in izražanje. Poklic muzejskega kustosa je bil skok na glavo. Skoraj nič slišati in voditi obiskovalce po muzeju, je podobno zidarju, ki bi z eno roko zidal in ometal. In to sem delal trideset let. Po srečnem naključju sem ugotovil, da imam v sebi prirojeno pedagoško žilico. Se je zgodila kakšna nerodnost, a šlo je vse bolje. Zame so bili najhujša muka sestanki v kolektivu, na občini, skupnih sejah v Ljubljani in drugod. Že če je šlo za skupino petih, šestih udeležencev, sem bil takoj mrzel. Slediti niti razprave, je bil mučen in nemogoč proces.

Kako se je vaša življenjska pot obrnila? Za kateri poklic ste se izšolali? Ste se zaposlili? Kaj ste najrajši delali kot mladostnik?

Življenjska pot se je obrnila tako, da sem se od doma preselil v Tržič, točneje v Kovor. Tam sva si z ženo osnovala dom in družino. Že nekaj časa sem upokojen, še vedno pa pomagam pri usposabljanju turističnih vodnikov v občini. Odkar sem v Kovorju, delujem kot odbornik in svetnik v krajevni skupnosti. Trideset let volonterskega delovanja med ljudmi prinese zadovoljstvo, pa tudi obveznosti in skrbi. Če zdaj gledam nazaj, je bila moja dolžnost uči se, študiraj, naberi si znanja in dosezi poklic. Davnega leta 1975 je temu logično sledila tudi služba. Ni bilo vedno lahko, v denarju se nismo kopali, a bilo je.

Vem, da ste ponosni oče edinega sina, ki vam je v veselje. Imate morda še kakšne hobije?

Vprašanje o hobijih nekako sovpada s spoznavanjem mesta, kjer sem. Skozi izročilo, anekdote, slavne tržane, kamne, okna in ulice sem mesto približal ljudem. Delo je bilo sicer v muzeju, a zunaj je bilo pravo življenje: ljudje, usode, zgodovina. In seveda knjige, brez njih ni nič!

Kdaj ste prvič prestopili prag društva AURIS? Kako se počutite med nami?

V društvo Auris sem že zaradi usode nekako moral zaiti. Na prijazno povabilo Borisa Horvata sem spoznal njihovo majhno, a z energijo nabito sobico na Trgu svobode. Prva srečanja so bila tipanja. A danes vem, da sem tedaj, leta 2006, prvič začutil, da sem med svojimi. Prej sem domneval, da sem morda res naglušen, a to že ne more biti tako grozno narobe. Saj gre! Pa ni res! Žena in sin sta me postavila pred dejstvo: tako ne gre več – slušni aparat in nasvet zanj. Hvaležen sem jima, da sta mi dajala oporo, ko sem se privajal na slušni aparat in so se dogodile take in drugačne nevšečnosti.

Ste član našega društva AURIS, kljub hitremu tempu življenja, ste v društvu  dejavni. Pomagali ste pri otvoritvah razstave gluhih... kako ste se počutili v tej vlogi?

V društvu Auris v Tržiču mi je všeč pozitivna energija, ki vlada v skupini. Tudi v Kranju v društvu se mi je zdelo, kot da sem v veliki družini. Žal mi je, da ne obvladam znakovnega jezika, s katerim bi lahko vzpostavil stik z vsemi člani. Zelo pa sem bil vesel, ko me je predsednik, gospod Boris Horvat, povezal z likovno sekcijo gluhih in naglušnih. Tako sem lahko s svojo stroko sodeloval pri ocenah, izboru, postavitvi in predstavitvi likovnih razstav. V veselje in uteho mi je, da lahko društvu nekaj dam. Med gluhimi slikarji sem spoznal, koliko jim to pomeni, da se lahko prek podob odzivajo na svet. Dokler bom le mogel, bom z veseljem priskočil na pomoč.

V decembru prejšnjega leta ste kot občinski nagrajenec prejeli plaketo Občine Tržič. Kakšni so bili občutki ob tem uspehu?

Na vaše prizadevanje, predlog in utemeljitev sem za leto 2014 prejel priznanje občine Tržič.

To mi veliko pomeni, saj je tokrat prvič zgoščeno in temeljito omenjeno vse, kar sem delal za Tržič, ne samo poklicno, tudi drugače. Nos sem rad vtaknil v vse, kar je dišalo po zgodovini, muzeju, galeriji, turizmu in Tržiču nasploh. Še posebno pa sem ponosen na delo z mladimi, ki so Tržič odkrivali po svoje.

Imate morda kakšno misel, ki bi jo deli z ostalimi člani?

Moja misel: gluhi in naglušni se ne smemo sramovati svojih težav. Pogumno jim poglejmo v obraz in dokažimo svetu, da je ta tudi naš.

Počasi sva prišla z vprašanji do konca, čisto na koncu bi se vam rada zahvalila za vaš čas in vam zaželela vse lepo.

Alenka Dobnikar

Deli naprej