Tokratni intervju je poseben za vse nas, ki ju poznamo. Zakonca Krč, gospa Marica in gospod Peter sta naša redna, zvesta člana. Udeležujeta se vseh delavnic, srečanj, zabav, izletov, piknikov,... Zelo rada pomagata po svojih močeh vsem, ki potrebujejo pomoč. Njuna skupna življenjska pot se je začela pred petdesetimi leti, ko sta si pred svati, sorodniki, prijatelji in pred Bogom obljubila večno zvestobo. Imata dva otroka, vnuke, imata tudi ljubkega psa, pa še kaj bi se našlo, česar mi ne vemo.

Pozdravljena, gospod in gospa Krč, ta intervju bo za vse naše bralce, pa tudi zame in za Vaju poseben. V čast mi je, da pripravljam vprašanja ob tako romantičnem dogodku. Z vprašanji bi rada segla nekoliko v vajino preteklost. Na začetku mene in tudi naše bralce zanima kako sta se spoznala? Koliko časa je preteklo do Vajinega prvega zmenka? Se še spomnite prvega zmenka, nam lahko zaupate kje se je odvijal?

Skupaj sva obiskovala zavod za gluhonemo mladino v Ljubljani. Na prvi zmenek sva šla v kino Union, filma pa se res ne spominjava več. Po predstavi pa sva šla še na pijačo v gostilno Lev.

Življenje včasih in danes se precej razlikuje, kako so sprejeli starši od obeh, vajino zvezo?
Najini starši niso imeli pripomb na najino zvezo.

Se še spomnite kraja, gospod Peter, kjer ste gospo Marico zaprosili za roko? Gospa Marica, kakšen občutek Vas je navdajal ob snubitvi?
Za roko sem jo zaprosil na enem od zmenkov, sama pa sem želela najprej opraviti pomočniški izpit za šiviljo, imeti poklic in se nato poročiti. Tako nekako se je tudi zgodilo.

Vajin srečni dan se je zgodil v mesecu oktobru leta 1960, nam bralcem zaupata kje se je odvijala Vajina poroka?
Poroka je bila v Kranju, svatba pa kar na domačiji “pri Rešet,, kot se reče pri Krčevih na Hujah pri Kranju.

Bila sta mlada zakonca, zidala sta hišo, kje sta pa živela, dokler hiša ni bila zgrajena? Vama je kdo pomagal pri zidavi? Kako je bilo v tistih časih zidati hišo?
Do dograditve hiše sva živela na Petrovi domačiji, zidali pa smo največ v lastni režiji ob pomoči prijateljev, sorodnikov in znancev. Gradnja hiše je bila ob službi, dveh otrocih in ne preveč denarja kar velik zalogaj.

Imata pa tudi dva prečudovita otroka po imenu Samo in Romana. Oba slišita, Samo je tolmač za znakovni jezik, Romana ima lastno cvetličarno. Kako ste otrokoma kot gluha starša pomagala, da sta se šolala in se izšolala, da sta odrasla? Je bilo kdaj pri vzgajanju težko in kdaj najtežje?
Otroke sva vzgajala z veseljem in ljubeznijo, so nama pa pri kontaktih v šoli pomagali sorodniki, z učenjem pa nista imela težav.

Otroka sta odrasla, si ustvarila svojo družino, tako da sta v hiši ostala sama. Pri mojem prvem obisku pri vama sem spoznala tudi vajinega zvestega čuvaja – psa.
Psa sva pa “poverbala,, od vnuka, ki je sicer velik ljubitelj živali, ima pa kot vsi mladi kronično pomanjkanje časa, tako da sedaj največ midva skrbiva za Zali-ja, zlatega prinašalca. Tako je on najin priganjalec na sprehode, ker če se nama ne ljubi, pa že zaradi psa morava vsaj 2 x na dan malo naokoli.

Sta tudi babica in dedek, imata pet vnukov in vnukinj. Vama vnuki kaj pomagajo pri kakšnih opravilih?
Imava zlate vnuke in naju res znajo razveseliti. Dve vnukinji z možem in bodočim možem živita v najini hiši, po tem ko se je sin odselil v svojo hišo.

Bi nam povedala, kako se odvija vajin običajen dan?
Vstajava okoli 7.00 in najprej je sprehod po okoliškem gozdu s psom, po zajtrku pa se lotiva vsak svojih opravil, Peter v delavnici in na vrtu, Marica pa po hiši in v svoji šiviljski delavnici. Kuhava si še sama, večkrat skuham kar za celo družino, vnuke, hčerko, sina, potem pa pridejo na kosilo k nama, ali pa si odnesejo domov. Brez opoldanskega počitka ne gre in tudi za popoldan nama ne zmanjka dela. Marica rada pogleda popoldanske nadaljevanke, zvečer pa vrževa karte, tako nama čas prijetno mine, pred televizijo pa prehitro zaspiva.

V mesecu oktobru sta praznovala zlato poroko. To pomeni 50 let srečnega, uspešnega zakona. Kot vemo, se v družinah pojavljajo nesoglasja, taka ali drugačna, pa vendar so. Je tudi med vama v teh častitljivih letih kdaj prišlo do nesoglasij?
Za 50 let zakona je bilo najinih prepirov ali nesoglasij res malo, kar pa je bilo, sva pa s pogovorom rešila.

Kako bi opisala vajino skupno življenjsko pot v eni povedi?
Predvsem: LEPO

Za konec se Vama iz srca zahvaljujem za Vajin čas, za izkazano veselje, ki sta ga pokazala in odgovorila na vprašanja. Želim Vama še veliko srečnih, lepih let, na vajini skupni poti.

Petra Čanak

Deli naprej