Naj na začetku povem, da je Jalovec s svojo višino 2645 metrov šesta najvišja gora v Sloveniji. V poletnem času smo šli z bratom Vinkom, sestrično Lojzko in mojim prijateljem Branetom na Slemensko špico. Takrat smo zagledali vrh Jalovca in še isti trenutek smo izrazili željo, da bi ga osvojili. Nekateri planinci so nas opozorili, da je pot na Jalovec nevarna in v nas se je naselil strah. Ta se je še poglobil, ko smo v Tamarju na zidu ob kapelici videli zapise, ki so pričevali, da se je največ planincev ponesrečilo prav na poti na Jalovec. Ko smo se zvečer zbrali, smo se dogovorili, da kljub strahu, ki so nam ga v kosti nagnali planinci, gremo in osvojimo vrh. Odločitev je padla: »Gremo, pa bo kar bo!« Kot solidarno usposobljeni planinci in brez pravih plezalnih izkušenj je naša četverica krenila na pot zgodaj zjutraj iz Tamarja proti Kotovem sedlu. Pot nas je vodila desno navzgor, plezali smo po strmini, nato se je pot spet zravnala in smo lahko normalno hodili. Hodili smo zelo previdno, da ne bi nihče zdrsnil in da ne bi sprožili kamenčkov, ki bi lahko poškodovali planince pod nami. Imeli smo tudi zaščitne čelade. Z zmerno hitro hojo smo vrh dosegli v štirih urah in pol, bili smo presrečni. Na vrhu se nam je odprl prelep pogled na najvišje vrhove Julijskih Alp. Privoščili smo si počitek, se odžejali, nekaj malega pojedli, naredili nekaj fotografij, nato pa smo se začeli spuščati proti Vršiču. Pot je bila dolga. Tako, kot smo plezali navzgor, smo morali plezati tudi navzdol in tudi za spust smo porabili štiri ure. Popoldan smo prispeli na Vršič, kjer sta nas že čakala naša Sabina in Bojan, ki sta poskrbela za prevoz. Odpeljali smo se proti Kranjski Gori, kjer smo si privoščili kosilo. Po napornem, a prijetnem dnevu smo se utrujeni in srečni odpravili proti domu. Vsi smo veseli, da smo skupaj preživeli še en čudovit dan.

Lep planinski pozdrav!

Olga Ahačič

Deli naprej