Med številnimi vabili, ki jih v zadnjem dobivamo v naše društvo, je večkrat tudi kakšno, ki nas res prijetno preseneti, in eno takšnih je bilo vabilo iz osnovne šole v Bohinjski Beli. Šola v idiličnem, da ne rečem kar pravljičnem, gorenjskem ambientu med gorami je v središču naselja, v stavbi, ki tam stoji že več kot stoletje, še precej več je od začetka poučevanja, saj kronike beležijo kot začetek poučevanja na Bohinjski Beli leto 1852.

V tako dolgem obdobju so se zgodile tudi številne spremembe, ki so jih prinašala družbena dogajanja, med 2. svetovno vojno je bila za nekaj časa zaprta, ukinjen je bil celo pouk v slovenskem jeziku, večkrat je bila zaprta zaradi epidemij nalezljivih bolezni (ošpice, davica, gripa itd), potres leta 1968 je resno ogrozil obstoj in delovanje šole, a prevladali sta gorenjska trma in vztrajnost, šola je delovala naprej, nekaj časa kot osemletka, od leta 1962 pa deluje kot podružnična šola Osnovne šole dr. Josipa Plemlja Bled. V teh vmesnih obdobjih je včasih delovala kot enorazrednica, pa štirirazrednica, tudi kot osemletka, zdaj pa deluje kot petletka. Temu je prilagojen pouk oziroma učni program, v katerega je vključeno tudi spoznavanje invalidnosti, in to je bil razlog vabila. Tudi na spletni strani šole smo z veseljem prebrali, da komaj čakajo obisk iz Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko AURIS Kranj. Ustaljena in usklajena ekipa v sestavi Zlata, Mirsada in moja malenkost se je prijaznemu povabilu z veseljem odzvala, bili smo res toplo in prijazno sprejeti. Radovedno zvedavim otrokom in učiteljicam smo pokazali in povedali, na kaj vse morajo biti pozorni ob komunikaciji z gluho ali naglušno osebo, pokazali smo jim enoročno abecedo, nekaj najpomembnejših besed v slovenskem znakovnem jeziku in še marsikaj pomembnega za razumevanje oseb z okvaro sluha, seveda tako, da je bilo razumljivo vsem, tako prvošolčkom kot tudi tistim v petem razredu. Pa tudi otroci so nam povedali svoje izkušnje doma ali pa v šoli, kjer so imeli težko naglušnega sovrstnika oziroma sošolca, in kako so se sporazumevali in sodelovali z njim. Predvidena šolska ura je še prehitro minila, otroci so šli novim šolskim dogodivščinam naproti, nas pa so pred odhodom še pogostili z domačo zelenjavno juho, ki so jo sami skuhali pri gospodinjski uri, pa še lična darilca, delo njihovih pridnih rok, so nam podarili.

V vseh naših dosedanjih obiskih po številnih gorenjskih in ljubljanskih osnovnih šolah je bila to ena prijetnejših predstavitev, verjetno tudi zaradi določene umirjenosti, ki običajno prevladuje v podružničnih šolah, zato se še enkrat iskreno zahvaljujemo prijaznemu kolektivu šole za povabilo, saj so nam s tem dali možnost in priložnost, da bodočim odraslim predstavimo našo invalidnost in pomembnost delovanja društva, obenem pa so njihovim malčkom omogočili razširitev obzorij in pridobivanje novih znanj, ki jim bodo še kako prav prišla na njihovih življenjskih poteh.

Boris Horvat Tihi

Deli naprej