Številne društvene obveznosti nam vse prevečkrat jemljejo dragoceni čas, ki bi ga morali posvetiti osebnim obiskom naših starostnikov, še posebno tistih, ki so med dejavnim življenjem doprinesli pomemben prispevek k obstoju in razvoju našega društva.

Nekega novembrskega deževnega dne pa smo izkoristili priložnost in v domu starostnikov Franceta Berglja na Jesenicah obiskali Francko Kelih. Prisluhnili smo njenim pripovedim, spotoma uredili še težave, ki jih ima s slušnimi aparati, malce poklepetali o aktualnih zadevah v domu in društvu, žal pa za kaj več enostavno ni bilo časa, zagotovo pa še kdaj pridemo na obisk. Kadarkoli že beseda nanese na Francko Kelih z Jesenic, se vedno spomnim na njen način ustanovitve oziroma pobude za podružnico in kako je sama iskala naglušne članice in člane v svojem kraju. Lahko bi rekli na sila enostaven in preprost način, čisto po naglušno, ker mi naglušni na tak način pač iščemo sotrpine, med sprehodi je opazovala ljudi in čim je opazila koga s slušnim aparatom, je pristopila k njemu in ga povabila k članstvu v društvu. In tako je nastala podružnica na Jesenicah, kjer še vedno deluje samopomočna skupina, kar je tudi delna zasluga naše Francke, ki se kljub težki bolezni ne predaja in se s tipično gorenjsko trmo prebija iz dneva v dan.

Kar tako naprej, ga. Francka Kelih, naše misli so z Vami.

Boris Horvat Tihi

Deli naprej