V septembrskih dneh, takoj po začetku novega šolskega leta, smo prejeli vljudno povabilo iz Osnovne šole dr. Janeza Mencingerja v Bohinjski Bistrici, če lahko njihovim učencem predstavimo znakovni jezik ob Evropskem dnevu jezikov in hkrati sodelujemo v sklopu projekta ERASMUS, s katerim premagujejo različne stereotipe in predsodke pred drugačnostjo.

V edini osnovni šoli v občini Bohinj je trenutno 357 učencev v 18 oddelkih, in prav vsem smo se predstavili v četrtek, 28. 9. 2017. Do idilične bohinjske pokrajine med gorami je kar nekaj kilometrov, in če smo želeli ujeti že prvo šolsko uro ob 7.40, je bilo treba že zarana od doma, Zlata in Urša iz Ljubljane, midva z Mirsado pa iz Tržiča. Na parkirišču je bila že navsezgodaj gneča, množica avtomobilov, kombijev in avtobusov samo potrjuje, da šolo obiskujejo otroci iz okoliških bolj ali manj oddaljenih vasi hribovite bohinjske pokrajine. Po prijaznem sprejemu pred šolsko stavbo smo se najprej predstavili zbrani množici učencev od 6. do 9. razreda in seveda tudi njihovim učiteljem. Sledila je podobna množica učencev od 4. do 6. razreda, na koncu še najmlajši od 1. do 3. razreda, prvošolčki abecede še ne poznajo, pa so ravno tako pridno sodelovali pri učenju enoročne znakovne abecede. Ker gre za različne skupine, se je bilo treba temu primerno prilagajati z improviziranim načinom predavanja. Kot vedno je tudi tokrat Zlata z ekipo to vrhunsko izpeljala v zadovoljstvo vseh, tako učencev, ki so s pozornostjo in zanimanjem spremljali nekaj, kar so prvič videli, kot tudi v zadovoljstvo učiteljskega kadra, ki se je naučil marsikaj novega in poučnega iz Sveta tišine. Pokazali smo jim načine komunikacije z gluhimi in naglušnimi, enoročno abecedo, kretnje v znakovnem jeziku, otroci so vidno uživali ob spoznavanju kretenj ali kako se s kretnjo pokaže njihovo ime, poučili smo jih, kakšna je pravilna izgovorjava za čim lažje odčitavanje povedanega, predvsem pa, kako se spoštljivo obnašati do oseb z okvaro sluha oziroma do celotne invalidske populacije. Skorajda vedno se med otroki najde kakšna brihtna glava, ki s svojim neprimernim obnašanjem in nevednostjo kaže nespoštovanje, zato ga je treba na lep in kulturen način poučiti, kaj je prav in kaj ne.

Kakšen vtis smo pustili pri pozornih poslušalcih vseh generacij, je včasih težko zapisati, nam so bili največja nagrada spontan aplavz in osebne pohvale od vseh, od najmlajših do najstarejših, med pozornimi poslušalci je bila tudi že upokojena učiteljica te šole, ki mi je v pogovoru zaupala, da se še dobro spominja svojega očeta, ki je v povojnih časih uporabljal takratne velikanske slušne aparate, ki se seveda ne morejo primerjati z današnjimi, pa vendar so težave naglušnih še vedno podobne.

Kot zanimivost tokratnega predavanja naj omenim, da smo na dozdajšnjih predavanjih v osnovnih šolah na Gorenjskem skoraj vedno opazili kakšnega učenca s slušnim aparatom ali polževim vsadkom, tokrat pa ne, kar vse nas seveda neizmerno veseli. Tudi v neformalnem razgovoru z učiteljicami po predavanjih smo prišli do podobnega zaključka, kar je lahko sila zanimiv podatek za raziskovalce okvare sluha v Sloveniji in zakaj je tako. Je mogoče razlog v načinu življenja v manj hrupnem in zdravem okolju ali pa so kakšni drugi geografski razlogi? Vsekakor podatek, vreden tehtnega in strokovnega razmisleka.

Za ekipo društva AURIS je bil to še en prečudovit in pozitiven septembrski dan, predvsem pa stimulativen za naše nadaljnje delovanje in izvajanje poslanstva na lokalnem področju.

Boris Horvat Tihi

Deli naprej